Nedelja, Oktober 22, 2017
Nahajate se: Blog PREZRAČEVANJE Z IZKORIŠČANJEM ODPADNE TOPLOTE ZRAKA
  • Prezračevalni kanali
    Zračni kanali, izdelani iz pocinkane, nerjaveče, aluminijaste ali bakrene pločevine po DIN 24190, varjeni zračni kanali za posebne izvedbe, glušniki, dušilne kulise...
    Več
  • Prezračevanje
    Izvede se preko kanalskega razvoda od klimatov in ventilatorjev do odvodno dovodnih prezračevalnih elementov. Imamo lastno proizvodnjo zračnih kanalov, glušnikov, deflektorjev, stolpnih difuzorjev, filternih komor...
    Več
  • Proizvodnja
    Naša ponudba med drugim zajema tudi proizvodnjo deflektorjev, ki so lahko okrogli ali pravokotni...
    Več
PREZRAČEVANJE Z IZKORIŠČANJEM ODPADNE TOPLOTE ZRAKA

Premalo se zavedamo, da le zdravo okolje in prijetno počutje omogočata ustvarjalno delo, počitek ter popolno sprostitev v sožitju z naravo. Eden najpomembnejših dejavnikov, od katerega zavisi ugodno počutje in sposobnost koncentracije za delo v prostoru, pa naj bo to bivalni ali delovni prostor je kakovost zraka. Slab zrak je tipičen pojav v prostorih, ki so brez ali s slabim prezračevanjem. V takšnih prostorih se pojavi povišana temperatura zraka, visoka koncentracija ogljikovega dioksida, vlage, pomanjkanje kisika, ponekod pa tudi povišana koncentracija radona. Bivanje v takih prostorih ni le neprijetno, temveč lahko celo škodljivo.
Ker se v današnji časi se pretežni del časa zadržujemo v zaprtih prostorih, je potrebno za prijetno počutje, po splošno znanih normativih, zagotoviti vsaj minimalno enkratno menjavo zraka na dve uri. Tolikšna menjava zraka je lahko tudi energijsko potratna, vendar pa spremenljiva, če izkoriščamo odpadno toploto prezračevanja.
Namen članka je tako prikazati, da ima prezračevanje poleg vpliva na kakovost bivanja, tudi občuten vpliv na rabo energije za ogrevanje objekta.

1. Viri onesnaževanja zraka v prostorih

a) Vonjave

Najbolj obremenjujejo zrak različne vonjave, ki jih oddaja človek, ki biva v prostorih. Za vsakdanjo uporabo pa zadošča ugotovitev, da se številom ljudi v prostoru povečuje tudi koncentracija vonjav, ki raste približno v enakem razmerju s koncentracijo ogljikovega dioksida. Običajna količina ogljikovega dioksida v zraku je 0,04 %, pri višjih količinah pa govorimo že o slabem zraku. Najvišja dovoljena količina ogljikovega dioksida v zraku je 0,14 % in predstavlja dovolj natančno mero za spremljanje koncentracije vonjav v prostoru. Da bi to vrednost v prostoru dosegli, je potrebno zagotoviti na eno osebo 25 m3/h svežega zraka, če ljudje ne kadijo. Za prijetno počutje, je po splošno znanih normativih, potrebno zagotoviti vsaj minimalno enkratno menjavo zraka na dve uri. To pomeni, da bi v prostoru površine 25 m2 in višine 2,5 m morali zamenjati polovico zraka, če je v prostoru ena oseba. Če pa bi bilo v prostoru recimo 6 oseb, bi morali zamenjati zrak 3 krat na uro. V primeru, da ljudje v prostoru kadijo, je potrebno zagotoviti na kadilca približno 30 m3/h svežega zraka, zato med največje onesnaževalce zraka sigurno spada cigaretni dim. Stanovanja, kjer prebivajo kadilci, porabijo zaradi intenzivnega zračenja, tudi do 30 % več toplotne energije za ogrevanje pozimi, kot stanovanje z nekadilci. Naj naštejemo nekaj vrednosti za potrebno število izmenjav zraka, za nekatere onesnaževanju najbolj izpostavljene prostore v stanovanjih in hišah:

• WC : 4 do 5 krat na uro,
• kopalnica: 5 do 8 krat na uro,
• kuhinja (odvisno od števila aparatov): 15 do 25 krat na uro,
• garderoba: 3 do 6 krat na uro.

b) Vlaga

Področje ugodnega bivanja je v temperaturnem območju 22 do 24 °C, ter pri relativni vlažnosti 35 do 65 %. Pri teh pogojih odda odrasla oseba približno 120 W toplote, od tega 50 W latentne toplote (približno 48 g vlage na uro). Glavni viri vlage oziroma vodne pare v zraku so:

• osebe, ki oddajajo vlago zrak z dihanjem in tudi hlapenje vlage s površine kože,
• vlaga, ki se sprošča pri kuhanju, kopanju, pomivanju posode itd,
• vlaga, ki jo v prostor vnašajo rože in okrasno rastlinje.

Pri kuhanju, pranju, dihanju se odstotek relativne vlažnosti v prostorih povečuje, celo do 80 %. V objektih brez ali slabim prezračevanjem, lahko zaradi tega na hladnejših površinah objekta (običajno v vogalih) prihaja do kondenziranja vlage. Zaradi višjih parcialnih tlakov v notranjih prostorih, prihaja do prodiranja vlage v konstrukcijo objekta, kar je posebno škodljivo pri montažnih hišah. Na vlažnih stenah se kmalu pojavi plesen, glivice in bakterije. Po relativno kratkem času se v hiši tako pojavi vonj po plesnobi. Vstop vlage v prostore pa je lahko tudi z zunanje strani.
Pojav, ki nima za posledico samo vonj po plesnobi, je WHO (Svetovno zdravstvena organizacija) že leta 1983 klasificirala kot "simptom bolnih hiš". V takšnih hišah se pri stanovalcih pojavlja vrsta bolezenskih simptomov, ki pa so lahko potencirani tudi zaradi drugih vzrokov (emisije iz navlaženih gradbenih materialov, formaldehid, dietilhexanol, itd, kar bomo spoznali v naslednji točki).

c) Organske spojine

V stanovanje vnašamo različne snovi, ki vsebujejo organske spojine, ki se še dolgo leta izločajo iz različnih barv, lakov, zaščitnih premazov za les, lepil smol in drugih. Najpomembnejši onesnaževalec je formaldehid, ki se izloča iz različnih vezanih plošč in lakov, potem pa še nekateri kot pentaclorfenol (različne lesne zaščite), različni benzoli (barve, lepila, laki), akrilati (barve, laki), vinilkloridi iz plastičnih materialov in drugi. Da očistimo zrak teh spojin, je potrebno zadostno zračenje prostorov v daljšem časovnem obdobju, posebej pri novih stanovanjih, ko kupimo novo pohištvo, barvamo stanovanjske prostore, lakiramo parket, polagamo nove talne obloge itd.

d) Mikroorganizmi

Zrak v bivalnih prostorih vsebuje tudi različne bakterije, viruse in druge mikroorganizme, ki lahko ob ugodnih pogojih, posebej povišani relativni vlagi, povzročajo različne bolezni.

e) Radon

Zadnje čase je precej govorjenja in pisanja o radonu, zato še nekaj besed o tem naravnem žlahtnem plinu. Slovenija se s problemom radona za sedaj, saj v javnosti tega ni zaslediti, ne ukvarja intenzivno.
Radon je torej naravni žlahten plin, ki nastaja ob naravnem razpadanju radioaktivnih snovi, ki so v različnih koncentracijah prisotne v kamninah in zemlji. V stavbe prodira predvsem iz tal, v manjši količini pa iz gradbenih materialov, kot so naravni kamen, glina, opeka, mavec itd. Najmanj radona se izloča iz lesa in lesenih konstrukcij.
V človeško telo prodira skozi dihalne poti in se nalaga v pljučih. Pri nadaljnem radioaktivnem razpadu radona nastajajo delci alfa, ki imajo kratek doseg, vendar veliko energijo in s tem možnost poškodb v tkivu. Kako visoke so koncentracije radona v prostorih, je mogoče ugotoviti samo z ustreznimi meritvami. Izmerjene normalne srednje vrednosti za koncentracijo radona v kubičnem metru zraka v prostoru znašajo 50 Bq/m3. Trenutno se kot kritična vrednost smatra 500 Bq/m3, v nekaterih evropskih državah kot n.pr. Švedska, kjer je geološka sestava tal pretežno iz starih kamenin kot so granit in tonalit, pa je dopuščena koncentracija radona do 100 Bq (Becquerel) v kubičnem metru zraka v prostoru. Za zmanjševanje običajne naravne koncentracije radona v bivalnih prostorih zadostuje redno zračenje prostorov. Če pa je koncentracija radona povečana, moramo zagotoviti tesneje predvsem kletnih prostorov in izvesti prisilno prezračevanje.

2. Načini prezračevanja

a) Naravno prezračevanje

Nekontrolirano vdiranje zraka v bivalne prostore omogočajo različna netesna mesta v stavbi, kot s okenske in vratne pripire, špranje pri roletnih omaricah in netesno vgrajeno pohištvo. To prezračevanje je odvisno od temperaturne razlike, jakosti in smeri vetra in se neprestano spreminja, zato količino zraka in število izmenjav pri takih razmerah težko določimo. Po izkušnjah in nekaterih meritvah znaša pri normalno tesni zgradbi število izmenjav od 0, 1 do 0,4 krat na uro. Takšna količina zraka ne zagotavlja čistega zraka. Tako je bolje netesna mesta čimbolj zmanjšati s tesno vgradnjo stavbnega pohištva in dodatnim tesnenjem okenskih špranj in vrat, zadostne količine zraka pa zagotoviti na druge, čimbolj kontrolirane načine.
Najbolj razširjena je metoda z odpiranjem oken. Kot dolgotrajno zračenje je tudi zračenje s priprtimi okni, ki ostanejo priprta večini dneva in noči. S tem načinom zagotovimo 1 do 4 kratno izmenjavo zraka v prostoru, vendar tak način predstavlja v hladnih dneh tudi veliko izgubo toplotne energije potrebne za ogrevanje.
Veliko primernejše je kratkotrajno intenzivno zračenje prostorov z odpiranjem oken. V enakomernih časovnih intervalih (n.pr. vsake tri ure) odpremo za kratek čas (5 - 10 min) okna na stežaj. V tem času znaša izmenjava zraka med 9 in 15 krat na uro, kar pomeni, da se celotna količina zamenja v 4 - 8 minutah.

b) Kanalsko prezračevanje

Uporablja se za zagotovitev zračenja v več stanovanjskih stavbah, kjer so za speljani kanali za zračenje kopalnic in sanitarij, ki nimajo vgrajenih oken. Zrak za zračenje doteka iz okoliških prostorov in odteka skozi kanale na strehi. Pri tem zračenju je zelo pomembna temperaturna razlika, ki zagotovi potrebno tlačno razliko med vstopom v kanal in izstopom na prosto.

c) Prisilno prezračevanje

Prisilno prezračevanje je edini način, da lahko zagotovimo zadostno oziroma načrtovano število izmenjav zraka v bivalnih prostorih. Predstavlja tudi dobro delujoče in energijsko učinkovito zračenje bivalnih prostorov in seveda potrebujemo kanalski razvod od posameznih prostorov do centralne odvodne enote na podstrešju, kjer je vgrajen odvodni ventilator. Predpogoj za izvajanje prisilnega prezračevanja pa je seveda učinkovito tesnenje oken v zgradbi. V nizkoenergijskih hišah je takšen način edini učinkovit način prezračevanja.
Sveži zrak pozimi ogrevamo na temperaturo vpihovanja, ki je nekoliko višja od temperature zraka v prostorih. Pri tem za večjo učinkovitost uporabljamo različne sisteme regulacije, s katerimi natančno prilagodimo količino zraka različnim zahtevam. Lahko pa obratujemo tudi z obtočnim zrakom, ki ga ustrezno filtrIramo in tako preprečimo širjenje bolezni in alergij.

d) Rekuperacija toplote - izkoriščanje odpadne toplote prezračevanja

Vse centralne naprave za prezračevanje objektov morajo biti tako grajene, da je možno z njimi izkoristiti tudi odpadno toploto prezračevanja oziroma je omogočeno vračanje toplote izstopnega zraka nazaj v prezračevalni sistem. Takšne sisteme prezračevanja z vračanjem toplote imenujemo prezračevalni sistemi z rekuperacijo toplote. Sodobne naprave poleg vračanja toplote omogočajo tudi dogrevanje in hlajenje vstopajočega zraka, s čimer zagotovimo primerno temperaturo vpihovanega zraka tako v času kurilne sezone, kot tudi izven nje. Delovanje sistema prezračevanja z vračanjem toplote je shematsko prikazano na sliki št. 1.

 


Rekuperacijo toplote izvedemo s toplotnim prenosnikom, ki zagotovi prenos dela toplote z odpadnega (izstopnega) zraka na svež (vstopajoč) zrak. V povprečju lahko z rekuperacijo ponovno uporabimo do 65 % toplote, odvisno od potrebe po predgrevanju svežega zraka. Stopnja rekuperacije lahko v določenih primerih, odvisno od vlažnosti zraka in temperature tokov zraka, doseže tudi 80%. Lamelni toplotni prenosnik je grajen tako, da pri prenosu toplote ostajata zračna tokova med seboj ločena, zato se absolutna vlažnost tokov ne spreminja. Sistem predgrevanja lahko izboljšamo tudi s predhodnim vodenjem in predgrevanjem obtočnega zraka skozi n.pr. dvojno fasado, toplozračni sončni sprejemnik ali kanal v zemlji. Takšen način dovoda zraka omogoča tudi možnost hlajenja zraka, s katerim poleti prezračujemo prostore.
Celoten sistem prezračevanja poleg prenosnika, sestavljajo še dva ventilatorja, kanali in rešetke, ter zračni filtri, skozi katere potujeta oba zračna tokova. Na strani vstopnega zraka je vgrajen tudi sistem zaščite pred zmrzovanjem, na poti ohlajenega zraka pa je nameščen lovilec izločene vodne pare. Delovanje naprave oziroma ventilatorjev ureja regulacijska enota s tipali.

3. Zaključek

Pomen dobre kakovosti zraka največkrat zanemarjamo. Vsi si želimo zdrave pogoje za delo in bivanje. Če torej želimo doseči "dober zrak" in večjo energijsko učinkovitost, upoštevajmo sledeče:
− samo naravno zračenje skozi netesnosti v zgradbi ni dovolj,
− naravno zračimo prostore z odpiranjem oken na stežaj in v enakomernih intervalih,
− energijsko najbolj učinkovito je kratkotrajno zračenje na prepih,
− izogibajmo se dolgotrajnemu zračenju pri odprtih oknih,
− zapirajmo okna v prostorih, kjer se ne zadržujemo daljši čas,
− centralni sistem za prisilno prezračevanje z rekuperacijo toplote zagotavlja optimalne bivalne pogoje in varčuje z energijo, zahteva pa redno in kakovostno vzdrževanje,
− centralnemu sistemu za prisilno prezračevanje lahko priredimo tudi napravo za hlajenje in s tem tudi v poletnem času zagotovimo dobre bivalne pogoje.

SERVIS

Servis je pomemben in ključen del podjetja.

Skrbimo za redne vzdrževalne servise, garancijske servise ter popravila klimatskih in prezračevalnih naprav. Naše ekipe so usposobljene takoj na mestu odpraviti napako... preberi več...

TEL.:  01/5340-653
GSM: 040/480-057

E-POŠTA: info@ke-sgs.si